Vedno več ljudi verjame medijem

in golobi srkajo nebo iz vodnjaka.

Drobtine padejo kot telegrami.

Jata zaprhuta nad nevidnim besedilom.

Avtobus odrine tišino.

Glasba je obstajala.

Življenje gre naprej.

Tu vladajo delo in hrana.

Neizprosno stoji prometni znak.

Noče biti nežen. Zunaj je poletje.

Za ulico je šum glasov.

Parkirišča so naložena z življenjem.

Iz poslopja se utrga senca.

Tisočero obrazov se stisne.

To je trenutek.

Zadaj dvorišča.

Mrgoleč otroški smeh.

Dan ima obliko trhle ploskve.

Nekdo upogne njeno resnico

in prebere moje misli bolje od mene.

Kazalec na zvoniku kaže globoko,

odpotuje naprej.

Nad mano izginjajo strehe,

so svobodne? Golobi odfrčijo.

Sonce je nizko. Dež hodi nad mano.

Sanjala sem dežnik.

Planet se zavrti v nevihti

in bojno polje zamahne iz ljudi.

Koraki poteptajo zemljo.

Pesem je oglušujoča.

Poletje je tukaj.