Da so krediti najboljša iznajdba za dobiček finančnih in državnih vladarjev, je staro dejstvo. Da so posledično najbolj zaželeni državljani tisti, ki imajo ravno dovolj, da nimajo dovolj, tudi. In pesem Daneta Zajca se prične: "Za vse boš plačal. Največ boš plačal za svoje rojstvo …"

Težko je spregledati nasmešek sodobnega tlačana, ko izpolni gospodarjeve kreditne kriterije: "Končno sem dovolj dober, da prispevam k širitvi fevdalne posesti!" Gospodar podložnika nedvomno potrebuje. A če se slednjemu ne bi bilo potrebno boriti za kredit, gospodarjeva nadvlada ne bi bila samoumevna in Dane Zajc nadaljuje:

"Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala skoz življenje.

Ob uri miru in ob uri nemira se bo spuščala na tvoje prsi.

Terjala bo plačilo …"

Srednji sloj ima neprecenljivo vrednost tlačanov. Ironično se nasmehnem ob misli, da bi k Zajcu prisedel Aristotel s svojimi besedami, da bo civilizacija obstala tako dolgo, kot bo srednjemu sloju uspelo ohraniti nadzor nad financami. Še ljubše bi mi bilo, če bi gospóda spregovorila o duhovnem nadzoru ljudi. Z opuščanjem državljanskih vezi z institucijo cerkve bi naj dosegli religiozno svobodo, a Danetovi verzi vztrajajo: "In ti boš dajal in dajal. Toda odrešenja nikoli ne bo …"

Kljub zvrhani blagajni ima gospodar z neposlušnim in emancipiranim tlačanom same sitnosti, zato ne potrebuje samo njegove finančne odvisnosti, ampak tudi duhovno. Z njo bo podložnik krivdo za svoj nezavidljiv položaj prevzel nase; in Dane Zajc zapiše: "Ker ni nikjer odpuščanja …"

"Vse je strup in nič ni neškodljivo, samo odmerek loči zdravilo od strupa," je povedal Paracelsus. Težko bi danes našli prodajalca, ki bi svojim produktom ali storitvam dodal promocijski napis: ZMERNO – enako velja za področje duhovne rasti. Kdo in zakaj se boji ravnovesja in zmernosti?

V času ideologije, da smo vsemogočni kreatorji svoje usode, ko lovimo svoj rep popolnosti, gospodar vrže tlačanu trnk duhovnega zakona privlačnosti: "Na kar se boš osredotočil, boš prejel, sicer pomeni, da nisi dovolj trdo in pridno delal." Če se podložniku na tej zahtevni poti vendarle svetlika uspeh, mu gospodar vrže nov trnk – duhovni zakon karmičnega cikla: "Grešil si v prejšnjem življenju." In nenadoma je težko srečati srečnega ali vsaj približno zadovoljnega človeka. Dane Zajc nadaljuje: "Nikjer ni odrešitve za človeka …"

Finančna odplačevanja so daljša, medtem ko so se duhovna karmično raztegnila na čas pred rojstvom in za smrtjo. Ni nam več potrebno po odpustke v cerkev, odpustkov več ni, ker moramo brezpogojno ljubiti in brezpogojno prevzemati krivdo: "Če te kaj moti, delaj na sebi, to si z duhovnim bremenom privlačil v svoje življenje."

Duhovni kredit je postal simbol odvisnosti – duh posameznika se 'zadolžuje', da bi dosegel neko obliko potrditve oziroma priznanja. Na ta način se posameznikov duh nevede združuje z družbenim sistemom, iz katerega skuša ubežati, a se je ujame v njegovo paradoksalno past. S tlačanom v stiski pa ima gospodar lahko nalogo: "V sebi nimaš vrednosti, s katero bi plačal …," pravijo Danetovi verzi.

Tudi nasprotna skrajnost 'za vse so krivi drugi' ima enako škodljivost. Brez upoštevanja kompleksnosti življenja, notranjih in zunanjih okoliščin, brez upoštevanja, da je konstruktivna in kulturna kritika potrebna in da je ne sme izpodriniti nobena 'vse-srčna' skrajnost, smo podobni pajackom. Da se življenje ne 'prodaja' s preprostimi rešitvami in da vsak nosi odgovornost za svoje duhovno potovanje, je rekel že Steiner, Dane Zajc pa zaključil: "In sam si plačilo za vse."

Evidentno je, da srednji razred počasi, a vztrajno izginja iz družbenega zemljevida – malha je polna, duh vodljiv, družinske celice razbite na samozadostne nesrečne individualiste. V čem je škodljivost sredine?

Srednji sloj pomaga ohranjati v družbi ravnovesje med skrajnostma. Zmanjšanje neenakosti med družbenimi skupinami bi lahko pomenilo izgubo kontrole gospodarjev nad neprivilegiranimi skupinami. Gospodarji bi imeli omejen dostop do privilegiranih virov. Stabilnost obstoječega konfliktnega sistema, ki ustvarja profit, bi bila ogrožena.

Živimo v času dokazovanja, kdo ima prav in kdo narobe. Otroška igra žandarjev in tatov. Terjamo vrednost, terjamo odrešitev – terjamo plačilo. Od koga?

" … Sam si plačilo za vse,"

in za jato posmehljivih ptic ostanejo ptice.