Zgolj to obstaja v svetu: nebo, drevesa, ptica. Tu se moja vednost konča in pridiga vsakega sistema, ki se zateka v upanje po spremembi, odpove. Nemogoče je priti do dna lepote z razmišljanjem. Vedno ostane brezizhodnost opisa, ki se zariše v skrivnost. Iskalci lepote ostajamo praznih rok. Za vsako pesmijo sledi nova, ki kliče k približevanju nemogočemu, da bi nahranili umetniško delo in svoj jaz – stisnili skrivnost v gotovost. Umetniki, preroki, misleci, kritiki, filozofi – vsi 'izločamo' človeka, hranimo prepričanje o njegovi resnici in mestu, ki ga ima v svetu. Je to zgolj naša vznemirljiva senca, ki nam prihaja naproti z uresničenim umetniškim delom, ko v njegovem ogledalu ugledamo zadovoljstvo svoje podobe – igro videzov?

Misesova in Hayekova pogruntavščina neoliberalizma je prinesla religijo sistemske svobode, ki zahteva podobo in zunanjost – svobodo, ki je v konfliktu s sabo. Ustvarjanje višjega in drugega, ki je odgovoren namesto nas, in hkrati miselnost, da lahko imamo vse, ustvarja iluzijo svobode. Če ni višjega, je Bog brezmiseln, je vsak odgovoren. Tu se spomnim filozofa Krishnamurtija, da delitve vedno ustvarjajo konflikt.

Predstavo nenasitnih možnosti, ki nam jih daje sistem, so imenovali svoboda izbire. Iz nje rasteta kratkoročno zadovoljstvo in zaljubljenost, ki omejujeta duha. Ta ne računa na kasnejša leta, sreča se s temo, iz katere se vzdigne njegova budnost – nevzdržna ganljivost nesmiselnosti in ravnodušnosti. Ne vem več katerega filozofa sem brala, da je sleherno iskanje lepote obsojeno na propad, ker ne išče resnice.

A če se umetniki gibamo nad prepadom,

je življenje edino,

kar imam skupno s tem norim svetom.