Pravijo, da družbe ni mogoče zapusti, četudi se umakneš v samoto, lahko se pa dvigneš nad njen koncept in odvržeš oblačila: kulturo, sistem, ideologijo, predstavo. Če bi me kdo vprašal, katero gradivo najbolj priporočam za učenje, bi rekla, da gledanje skozi okno. Stojiš, ničesar ne iščeš, tam si brez razloga, brez ideje o drevesu in samo gledaš.

Ko pri oknu minejo leta in neštetokrat vidiš tista drevesa, travo in zgradbe, se nekega dne zaveš, da se je pri oknu nekaj zgodilo. Gledanje brez smisla je vrtelo film opazovanja v drugo smer, kot je tista, v katero ga potiska družba. Najprej opaziš, da je prostor bistveno večji kot ga ponuja površen pogled. Ne veš pri katerem opazovanju se zgodi prvič, da se zvoki 'raztegnejo' in prepoznaš petje vsake ptice posebej, kot bi se iz prostora razgrnil pianino.

Iz melanholije pogleda, ki je vsak dan praktično enak in so edina revolucija letni časi ali drugače parkirani avtomobili, se prikaže 'nekaj', kar je med vsem tem. Skozi nek čut, ki je nad razumevanjem, veš da 'tisto nekaj' je, a ne veš, kaj je in morebiti tudi ni vmes, ampak v nekem prostoru, ki ga prej nisi zaznal. Je to naredila kombinacija barv med drevesi in zgradbami, razporejenost luči pod luno – kaj?

Lepota nedorečenega zavre v vsaki celici kot alkemična snov in mogoče je vonj, ki ga spušča, vonj večnosti, čeprav ne veš, kaj je večnost. Ponavljajoče opazovanje zunanjega sveta, v katerega ne vsadiš nobene predstave, odpre nepopačeno pokrajino. Ko spoznaš, da je notranja, si že daleč, čeprav si bil vedno na istem mestu ob oknu. Se je zgodila preobrazba: pri oknu si stal praznih rok in ne da bi vedel kdaj, so se skozi gledanje odprla vrata?

Še vedno imaš iste lase, kožo, službo. In nato vstopiš.

Kot da sta bili tvoji očesi pred tem pomaranči,

olupiš jih in nektar steče v notranjost.