Zadnje dni mi v misli uhajajo Eliotove besede, da poezije ne smemo videti iz prizme zgodovine, ampak iz nje same kot nekaj idealnega in sodobnega. Morebiti sem ga zato ponoči sanjala. Sedela sva in nisva govorila. Verjetno bi se ga splačalo kaj vprašati, če se že srečujeva v sanjskem svetu. Ali je pa na ta način povedal, kar sem o njem razmišljala: da v poeziji ni prostora za človeka in da pesnik ne izraža osebnosti. Je zgolj medij, poezije pa naj ne bi dojemali kot akterko v zgodovini idej ali kot biografijo – zgolj kot njo samo.

Ko je potrebno k poeziji dodati biografijo se počutim nenavadno. Kot da bo slednja pripomogla k vrednosti moje pesmi in je lahko poezija razumljena kot analitična in sistemska kategorija, ki poje v rog politični in tržni manipulaciji. Zato je zame prava umetniška politika nikakršna politika in izključno služnost dušni svobodi.

Sedim v svojem studiu. Pričakovala sem, da bom snemala. Ampak saj ni pesnikovo poslanstvo, da daje občinstvu, kar pričakuje – pomislim v neki povezavi na to, kar ne počnem. Ali naj ne bi pesnik majal družbene temelje, da dobi občinstvo priložnost razmisliti o lastni udobnosti in svobodi? Da se to ne dogaja, ali pa se v neki inovativno-groteskni obliki, se mi zdi včasih tako zelo evidentno, da se zgrozim nad lastno mislijo. Ker se mi zdi, da skozi 'nosilce poezije' (t.j. pesnike) – namesto umetniške moči, intelekta, svobode – govori tisto, kar je ujeto v 'nosilec' kot gospodarsko-politični in zgodovinski vpliv. Kot da 'nosilec poezije' navzven kritizira, kar vzdržuje navznoter?

Mogoče se mi je za to odtujil izraz pesnik

in postal je prepojen z družbenimi in političnimi predispozicijami,

da v njem ne najdem nič Eliotovega.

Morebiti ravno zaradi naravnosti pesniškega statusa,

za katerega menim, da mora ostati nepoškodovan.