Poezija mi predstavlja prostor, kjer se brusi človeštvo. Ne človeštvo kot abstraktni pojem, ampak kot duhovni razvoj slehernega izmed nas. Zato mi je bistveno, kar je pred besedami, polje njihovega izvora.

V poeziji me ne zanima vodoravno premikanje iz točke A v točko B, kar počne um in kar razumem kot obliko spanja – kot subjektivno umetnost. Zanima me gibanje, ki ima lastno vrednost – zavedanje, ki se zgodi v meditaciji. Takrat ne gre za bruhanje subjektivnih zaznav in projekcij, ampak sem zgolj priča morebitnemu nastajanju umetniškega dela, ki se dogaja brez moje volje in ga moj um ter osebnost ne zmoreta nadvladati.

Zato ne pišem zaradi drugih niti zaradi sebe. Vseeno mi je ali sem na odru ali zgolj sama s poezijo, vedno je enako. Brezsmiselnost pisanja me navdaja z mislijo, da obstaja nekaj neokrnjenega, kar je podobno drevesu ali polžu, ki se premika brez naloge. Tisto, kar se dogaja brez ustvarjalčeve težnje in je zelo drobno. Včasih razmišljam celo o notnem črtovju komarja, o mojstrovini pajka na oknu ali pa, ko čez 1000 prevoženih kilometrov odprem kovček in iz njega zleze mravlja. Težko je biti zatem nepovezan s katerokoli mravljo, težko je biti neodgovoren. Tudi ples se mi zdi takšen, kadar ničemur ne služi in je zgolj izmenjava intimnosti med dvema bitjema, kot da šele ples ustvari plesalca, ko prepusti svoje telo poslušanju.

Takšen občutek imam pri poeziji,

kot da ne poznam trenutka brez takšnega občutka.