Meja med svobodo in zlorabo je zelo tanka. Zato je bistvenega pomena, da se izrednim posameznikom, v najboljšem pomenu besede, ne samo dovoli, ampak spodbuja njihovo družbeno držo, odgovornost in delovanje. Ustvarjalec, ki presega, pomaga družbi in izprašuje njene smisle. Ne gre za osamljeno dejanje, poezija je v končni instanci namenjena ljudem, ne glede na to, kakšni so kazalniki bralnih navad in bralne kulture. Na ta način nas pesniško ustvarjanje s svojo izpovedno naravo brani pred družbeno delinkventnostjo, pred negativnimi posledicami tržnega sistema, individualno brezbrižnostjo in tekmovalnostjo.

V tem oziru je revolucionarnost sleherne pesmi razpoka, ki v sebi nosi družbeno vrednost in namiguje na nevidno in skrito. Kolikor zavzeto pesnik razširja meje svojega družbenega okvira, toliko bolj se odpira njegova dušna svoboda, kar spodbuja tako njegovo ustvarjalnost kot tudi odgovornost do poslanstva. Zato pesnik naj ne predaja občinstvu tistega, kar slednje pričakuje, k čemur se nadeja ali si želi. Namesto tega naj 'čistiti oder', pred katerim občinstvo posluša in opazuje ter mu postreže s tistim, kar ga pretrese in spodbudi k razmišljanju o lastni udobnosti in svobodi.

V tem kontekstu je pesnik čustven, medtem ko je politik ranljiv.