Biti kulturnik mi je bilo vedno izraz družbeno odgovornega ravnanja – z umetnostjo kritično reflektirati čas – ter biti z držo kulturnika zgled politiki oz. širšemu družbenemu okolju. Ne zaradi 'profita' ugleda, temveč iz nuje, ki izvira iz lastnega vrednostnega sistema.

Zdi se, da je senca politike prekrila precejšnji delež kulturnega sektorja. Če nam je prva med drugim ponudila primitivno izrazoslovje, so pohitela tudi kulturniško-mnenjska razsodišča na socialnih omrežjih in pričela z enakim izrazoslovjem streljati nazaj – kot da imata kulturno izražanje in konstruktivna ter spoštljiva kritika nezadovoljivo uporabno vrednost tudi za kulturni sektor. Da me mnenjsko razsodišče, ki mi sicer ne predstavlja vira objektivnosti, ne obsodi posploševanja, naj poudarim, da so izjeme.

Kot da je politika kulturni sektor priučila tudi tega, da naj bi objektivnost ne imela več relevantne vloge instrumenta presoje. Kdo iz kulturnega sektorja ima pogum vrednotiti dogodke na podlagi raziskovalno pridobljenih podatkov od vseh sodelujočih v sporu ali problemu in ne zgolj na podlagi medijskih člankov, ki prefiltrirajo vsebino na način, ki koristi ali škoduje določenemu posamezniku, skupini, instituciji? Imamo pogum in znanje analizirati motive in način predstavitev tovrstnih filtracij? In širše: katerim izjemam je še v interesu raziskovalno novinarstvo – koliko si ga naša družba še drzne?

Ne predimenzioniram, ko razmišljan, da slovenski kritični in raziskovalni duh izginja v 'prebral-a', 'slišal-a', ki potrebuje za samopotrditev svoje mnenjske predpostavke iluzijo, da poseduje vse relevantne objektivne podatke.

Zato mnenjska razsodišča v večini proizvajajo tisto, čemur služijo: zgražanje, bruhanje, rušitev posameznikovih in institucionalnih integritet (tistih, proti katerim so usmerjena), sposobnosti, verodostojnosti in še bi lahko naštevali. So sodobne grmade: ko nekdo prižge dračje, ne gori manj. In tudi tisti, ki zgolj opazujejo plamene, so del t. i. očiščevalnega obreda. Tovrstni obredi mnenjskih razsodišč služijo danes tudi pri odstavitvah direktorjev in direktoric javnih zavodov. Primerov smo doživeli precej, na tovrstni grmadi sem gorela tudi sama. Ker sem se z raziskovanjem kulturne politike, družbenih sistemov, psihologije in oblikovanja mnenj ukvarjala pred tem dogodkom približno deset let, mi je bilo zanimivo strniti svoja znanja in izkušnje v osnutek modela, ki je prisoten na slovenskih tleh:

- najpogosteje se pojavi pri institucijah, kjer se po dolgoletnem vodenju zgodi menjava vodstva, ki prične v organizacijsko kulturo vnašati spremembe;

- vpeljava sprememb novega vodstva trči ob interese zaposlenih (in / ali zunanjih sodelavcev), v kolikor spremembe ogrožajo njihove predhodno nelegitimno pridobljene privilegije (primer: privilegiji, ki kršijo pogodbe o delovnem razmerju, ki zahteva prisotnost na delovnem mestu, izpolnjevanje delovnih nalog, doseganje delovnih rezultatov ipd.);

- diskreditacija direktorja ali direktorice se lahko zgodi že ob nastopu funkcije, če je na oblasti t. i. (širše) nezaželena politična stranka, kar deluje po principu: če si postal direktor v času 'Pudinga', si 'Pudingov', in je posledično vso ravnanje vodstva že vnaprej pripisano 'pudingarstvu' (in obsojeno na propad brez ustrezne analize), četudi za to ni realne osnove;

- zaposleni blokirajo komunikacijo z vodstvom in se namesto konstruktivnega reševanja problema poslužujejo nekonstruktivnih inštrumentov: anonimke, ne opravljanje delovnih nalog, neupoštevanje notranjih institucionalnih organov in njihove vloge pri reševanju problema ipd.;

- glavni instrument za 'rešitev' problema z vodstvom postane vršitev pritiska s pomočjo mnenjskih razsodišč v navezavi z mediji;

- … in še bi lahko naštevali.

Zakaj je temu tako?

Naj odgovorim z mislimi filozofa, katerega imena se ne spomnim, pravi pa, da nam je skupno to, da nihče izmed nas ne teži k: 'škoduj mi', 'laži mi'. Slednjega ljudje ne želijo sebi, a počnejo drugim. Nadaljuje, da imamo kot nosilci različnih vlog možnost odločitve med lažjo in resnico. Ko je posameznikov (ali skupinski) interes oziroma želja večja od njegove zmožnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja in zmožnosti sprejemanja realnosti, se bo slednji v večini primerov zatekel k uporabi instrumentov manipulacij, laži, neobjektivnega poročanja ipd.

Če smo sploh še zmožni odprtih in neprizadetih debat o naših institucijah, ki služijo občemu interesu, naj ta zapis ne služi mnenjskim razsodiščem, jemanjem zapisanega izven konteksta, parafraziranjem, ampak spoznanju, da tovrstne problematike niso nikoli enoznačne, kot se jih morebiti skuša medijsko prikazati. Niti v primeru Moderne galerije.