Menim, da se umetnost odvija ves dan. Ne samo takrat, ko primem za pisalo ali, ko se slikarski čopič dotakne platna, ne samo nekaj ur, ampak ves prostor. Ko ne morem niti rože postaviti na neko mesto brez energetskih tipalk. Z njo hodim po stanovanju bistveno preveč časa, da začutim, kako se energija med njo in okoljem spoji. Tako kot je v glasbi s sleherno noto ali med podlago in nanosom v slikarstvu. Kako naj bom s pisalom 'takšna', pri kuhanju pa drugačna?

Verjetno je ravno zato moj odnos do literarnih nagrad čuden. Kako mi naj bo cilj umetniškega dela nagrada? Če bi me v neki meri vendarle zanimala, me za taisti del ne bi moglo zanimati moje umetniško delo, izkoriščala bi ga za nekaj povsem drugega. Iz takšnega razmišljanja zazeva tisto neprijetno vprašanje: je kdo bolj ali manj umetnik?

Kaj pa vsa kaotična in raztreščena življenja umetniških genijev, ki jih danes občudujemo? Pijanec 'ne sme' biti vrhunski umetnik? Precej polemiziranja sem že prebrala na to temo. Kdo je bolj ali manj umetnik se mi zdi pravzaprav nerodno vprašanje, ki ima morebiti bolj malo skupnega z življenjem. Bolj pomembni vprašanji se mi zdita:

Lahko živimo brez dvojnosti?

Lahko ustvarjamo umetniška dela

brez izkoriščanja svojega inštrumenta

za nekaj drugega?