Beseda ni bila več medla. Odprla se mi je iz kraja, o katerem nisem upala govoriti, kot podoba, ki se je ni potrebno dotakniti, a govori skozi pokrajine, reke in trave. Po razredčenih poteh, ki oblivajo vse, kar se vidi, dobrika in priljubkuje.

Preiskala sem zunanji svet, si prizadevala prepoznati vsako stvar, da bi videla ali je in kaj je. Velikokrat se zatečem k temu oživljajočemu opravilu, iskati skrivnost, ki se vzpenja iz golih vej, kot da je v njih shranjen čas, ko duše še niso mogle misliti in so bile zgolj bitnost. Kot da je vsepovsod morje, neomejeno, z različnimi vrstami teles, ki razsvetljujejo druga drugo.

V teh mojih obredih opazovanja, sem se rada pomikala v ozadje, da ne bi zmotila osuplosti jate ptic, ki so v moja ušesa zlivale reči, ki se jih ne da prešteti. Kdor jih ne pozna, se mi morebiti smeje, zakaj tam, v najbolj skrajnem kotu mojega duha, se ne morem drobtinčiti na zmedo, ki se plazi po zemlji.

Ko se preteklost izpodriva s prihodnostjo, ostaja roka mojih ust gibljiva sedanjost, nekaj, kar utegne biti dolgo in se kot čut vtisne v dušo. Kar ne more privezati urejene oblike sveta in je samo sebi življenje. Zato sem se vedno znova trgala iz toka časa in navade, v kateri je hiralo bodisi telesno bodisi duhovno. Ničesar nisem zares vedela, moja edina ozdravitev je bila vedno usmerjena v hojo, kjer je misel zgolj odsev pristnega. Kot en izraz razumljen na mnogo načinov, ki poučuje, kadar se motim. Kajti četudi je vse sprejemljivo, se še vedno obračam k glasu iz katerega se vračamo kot po spoznanju:

zakaj ptice ostanejo na istem kraju,

ko bi lahko odletele kamorkoli drugam.