Glorjana Veber

"Vloga umetnika je, da postavlja vprašanja, ne da ponuja odgovore." – Anton Čehov

Stop poezija predstavlja preizkus meja interakcije med umetnostjo in družbo, ki izziva tradicionalne vloge umetnosti v javnem prostoru. Gradi na konceptu vsiljenega dialoga, kjer so prejemniki umetniškega dela razdeljeni v dve ločeni skupini: tiste, ki so "posvečeni" v poezijo ter tiste, ki so označeni kot tuji, marginalizirani ali celo izključeni iz pesniškega sveta. Umetniška delitev naslavlja elitističen vidik poezije, ki mnogim ostaja oddaljena in nedosegljiva, pri čemer umetniki namenoma izzivajo občinstvo.

Vdor v naključno izbrano ljubljansko stolpnico ni zgolj provokacija, temveč simboličen poskus vračanja poezije na njen prvotni prostor – intimni svet posameznika. Poezija, kot jo projekt naslavlja, ni nekaj, kar pasivno čaka na sprejemnika; njeni ustvarjalci zavzamejo prostor in ga napolnijo z aktivnim udejstvovanjem. Poezija postane neizbežna, saj posamezniku ne pušča druge izbire kot soočenje z njeno močjo. Agresivnost ni namenjena nasilju, temveč umetniškemu izrazu, ki izpodriva potrošniški cinizem z intimo in čustveno globino.

Prvi del performansa, ki se začne ponoči, vključuje fizični vdor v naključno izbrano stavbo v Ljubljani. Zapiranje vrat s trakom "STOP POEZIJA," ki spominja na policijski trak, simbolično ustvarja prostor, kjer se vsakodnevni svet prekriva z umetniškim intervencionizmom. Namesto obvestila o kazenskem dejanju na vratih pusti zapečateno poezijo, v nabiralnikih pa nagovor – ta postane prisilna navzočnost, ki jo je treba sprejeti ali zavrniti.

Na simbolični ravni se naslednja stopnja vdora v intimni prostor izvede pri predstavitvi oz. projekciji videa o vdoru. V zatemnjen prostor, kjer so si gledalci ogledali posnetek, s simultanim branjem poezije nenapovedano vstopijo štirje pesniki. Ker se sleherni izmed njih približa manjši skupini (ali posamezniku) iz publike z iskanjem tako besednih kot očesnih in drugih kontaktov, je občinstvo osredotočeno na poezijo. Pobeg onemogoča simultano branje, ki napolnjuje prostor. Pesniki ob zvočnih signalih menjavajo pozicije v prostoru, kar se zaključi s skupnim "kanonskim" nagovorom z odra.

Obvestilo v nabiralnikih: SPUSTI ME K SEBI je neslišni šepet poezije. Dragi stanovalci, nekateri med vami ste bili to noč stigmatizirani. V imenu poezije, bližine in Agresivnega teatra smo si vzeli pravico vdreti v vaš zasebni prostor. Poezija samo zgleda kot talka, ki s(m)o si jo za svojo vzeli tisti, ki jo skušaj(m)o "razumeti" in se z njo spuščati v izvirne globine. Namenjena je užitku, v nas ustvarja harmonijo. Ne pogojuje. Daje se nam brez zahtev. Tako kot vi, si tudi poezija ne zasluži biti označena in zapečatena. Spustite jo k sebi. Ne bojte se je. Poezija je povsod. STOP POEZIJA (Blok – zbirka poezije)