Polletni mednarodni umetniški projekt (1), ki je vključeval: razpis, okroglo mizo, instalacijo in video.

Leta 2009 se je obeleževala 60. obletnico prvih deportacij zapornikov na severnojadranski otok. AT se je spraševal, kakšen je odnos mladih do dela zgodovine, ki ga niso doživeli? Ali lahko govorimo tudi o metafori Golega otoka kot prostora v poeziji, ki mlademu ustvarjalcu narekuje določen način umetniškega izražanja in delovanja zaradi potrebne umetniške birokratizacije? Ali morebiti kot metafora prostora, ki si ga ustvarjalci omejujemo sami, zaradi manka pesniške inovativnosti kot posledice današnjega časa? Vprašanje in odgovor je AT pustil odprta za mlade pisce esejističnega natečaja (")Goli otok (") v sodobnem času, medtem ko so si člani skušali odgovoriti s pomočjo osebne izkušnje: odšli so na Goli otok.

Leta 2008 izvedeni instalaciji na Golem otoku Zaprti obrok in Obup sta bili izhodišči za snovanje navedenega mednarodnega projekta z naslovom Pobegi mladih z Golega otoka, ki ga je podprl Urad za mladino Mestne občine Ljubljana. Trije dnevi na pripeki, ob zbiranju, nošenju in zlaganju približno 700 kosov kamenja, ki je potekalo na začetku brez zunanjega strahu, brez maltretiranja, zgolj samoiniciativno, kot mladostniški eksperiment mladih pesnikov. To je bil namen, a prostor in eksperiment sta bila močnejša. V času bivanja na njem, ko se je postavljala instalacija in raziskoval otok, je med člane vnesel hude spore in tisto, za kar niso vedeli, da bodo izkusili: medsebojno maltretiranje. Dva pesnika sta se prostovoljno odločila za prehranjevanje s hrano nabrano zgolj na otoku (divje grozdje in voda), medtem ko sta druga dva uživala tisto, kar sta prinesla seboj ali kupila v tamkajšnji gostilni, namenjeni turističnim gostom otoka.

Med člani sta se na otoku oblikovala dva tabora, pri čemer se je močnejši (sit) vedno bolj (besedno in psihično) izživljal nad lačnim. Kljub temu je članom na otoku uspelo s kamni zložiti verz Kamen na kamen opet samo kamen, hrvaškega pesnika, publicista, založnika in nekdanjega političnega zapornika na Golem otoku, Andrije Vučemila, vzetega iz pesniške zbirke Knjige polne upanja in posneti material za video, ki so ga združili s posnetki iz dokumentarnih filmov o Golem otoku in Grgurju, avtorice Majde Širca, takratne ministrice za kulturo.

Pol leta po izvedbi projekta so agresivci na spletni različici nekega hrvaškega časopisa našli zapis s fotografijami:

"Posebno su emotivno primili svoj boravak na Golom bivši zatočenici a veliko iznenađenje obuzelo je Vučemila kada je na golemom platou za sakupljanje vode kišnice netko od posjetitelja Golog otoka nedavno od kamenja napisao njegov stih iz zbirke poezije 'Kamen na kamen opet samo kamen’."

Prevod:

"Goli otok so njegovi nekdanji zaporniki doživljali zelo čustveno, veliko presenečenje pa je doživel Vučemil, ko je na goli planoti, kjer se zbira deževnica, zagledal verz iz svoje pesniške zbirke ‘Kamen na kamen zopet samo kamen’, ki ga je nekdo od nedavnih obiskovalcev Golega otoka izpisal s kamni."

Zapis se nadaljuje:

"Uspinjemo se do prijevoja na kojem je kamenom popločana velika slivnica za prikupljanje kišnice. Andrija zastaje i čudeći se kaže: 'Netko je u kamenu uzidao slova i ispisao stihove moje pjesme 'Kamen na kamenu opet samo kamen’. Primjećuje da su to najvjerojatnije napravili neki mladi Slovenci, koji su ga pitali mogu li njegove stihove koristiti."

Prevod:

"Vzpenjamo se do prevala, kjer je kamnito tlakovan, velik zbiralnik za nabiranje deževnice. Andrija se ustavi in z začudenjem reče: ‘Nekdo je v kamne vzidal črke in izpisal verze moje pesmi 'Kamen na kamen zopet samo kamen’. Ugotovil je, da so to najverjetneje naredili neki Slovenci, ki so ga spraševali, če lahko uporabijo njegove verze."

Mnogi obiskovalci otoka so mislili, da so napis postavili zaporniki, da se je torej ohranil vse do danes. To so agresivci ugotovili najprej na podlagi videov, ki so jih našli na spletu, kasneje leta 2011 pa tudi v zapisu revije Pogledi. Kljub zelo dobremu hrvaškemu medijskemu odzivu na mednarodni projekt pa slednji v času izvajanja v Sloveniji ni doživel niti enega medijskega odziva.

Za Aggressive Theatre je bil to prelomen projekt: zavedali so se, da so postali ujetniki lastnega eksperimenta, saj se približno dva meseca po projektu niso pogovarjali. Šele nato so ugotovili, kaj se je na otoku z njimi dogajalo, kakšne odnose so vzpostavili drug do drugega in kakšno duhovno težo je pustila zgodovina na tem otoku.

***

(1)

Instalacija: Goli otok (Hrvaška), prostori nekdanjega političnega zapora, od 7. do 10. avgusta 2009; okrogla miza: Ljubljana (Grand hotel Union), 29. oktober 2009; trajanje celotnega mednarodni projekta skupaj z natečajem: 6 mesecev. Avtorja ideje: Theodor Illek in Glorjana Veber, Avtorica koncepta: Glorjana Veber, izvedba: Anjuša Belehar, Theodor Illek, Marko Kumer - Murč in Glorjana Veber, montaža videa: Marko Kumer - Murč, soavtorstvo videoposnetkov: Majda Širca (RTV, arhiv); gostje okrogle mize (z njimi se je pogovarjal Aleksander Čolnik): Majda Širca, Radovan Hrast, dr. Ludvik Čanžek in dr. Aleš Gabrič; komisija esejističnega natečaja: Meta Kušar (predsednica komisije; pesnica, publicistka in esejistka), Dragica Breskvar (članica komisije za mlajšo starostno kategorijo; samostojna svetovalka za literarno dejavnost in takratna urednica revije Mentor), Tanja Petrič (članica komisije za starejšo starostno kategorijo, urednica E-branja na takratnem literarnem spletnem portalu Airbeletrina, literarna kritičarka in prevajalka), Anjuša Belehar (predstavnica Aggressive Theatra).

Foto projekta: Matjaž Tančič