"Umetnost ni prosta izbira. Je nujna dejavnost, ki nam omogoča, da preživimo." – Audre Lorde

Eksperiment se zavestno poigrava s karikiranjem in posploševanjem ustvarjalnega procesa sodobnega pesnika, ki že dolgo ni več romantični, občutljivi posameznik, obrnjen predvsem k naravi, iz katere črpa navdih za svoje ustvarjanje. Danes je umetnik pogosto prisiljen ustvarjati v kaotičnem okolju (vele)mesta ali v vrtincu prehitrega življenjskega ritma, ki narekuje preračunljivost, strah in nezadovoljstvo. Gledalec je v svojem odnosu do umetnika običajno pasiven sprejemnik, zgolj "aplavzer," zato projekt namerno vpelje publiko v situacijo, kjer mora aktivno poseči v dogajanje: publika sama določi zaključek performansa z izklopom motečega pesnikovega "instrumenta" – računalnika.

Nastopajoči v projektu izpostavljajo absurd sodobnega umetniškega procesa, ki se vse bolj pogosto odvija pred računalniškimi zasloni – procesa, v katerem nastajajo tudi pesmi o naravi in osvoboditvi, a jih ustvarja umetnik, ujet v digitalni svet in vsakodnevni kaos. Ta dvojnost, kjer narava še vedno služi kot motiv, vendar je posredovana skozi digitalne filtre in urbane izkušnje, postavlja pod vprašaj avtentičnost in smiselnost sodobnega pesniškega ustvarjanja.

Literarni večer se je začel z napovedjo organizatorja, ki ni bil obveščen, da se napovedana skupina pesnikov ne bo pojavila na odru. Namesto njih je na oder stopila nenapovedana oseba, ki je postavila tri stole in nanje tri prenosne računalnike, ki so predvajali identične vizualno-zvočne projekcije: podobo drevesa in zvok žvrgolenja ptic. Udeležence dogodka smo nekaj minut pustili v pričakovanju, nato pa jim razdelili zaprte kuverte s poezijo. Medtem ko je publika brala pesmi, se je predvajanje vizualno-zvočnega posnetka na odru stopnjevalo in postajalo vedno bolj moteče. Ker posnetka nismo prekinili, je član občinstva samoiniciativno stopil na oder in izklopil računalnik.

Projekt tako spodbuja premislek o vlogi in naravi umetnosti v sodobnem svetu ter razmerju med umetnikom in občinstvom. Ne gre več le za pasivno sprejemanje umetniškega dela, temveč za aktivno soočenje z njo, kjer gledalec postane del performansa in njegov ključni akter. S tem projekt tudi izziva tradicionalne predstave o umetnosti kot ločeni sferi kontemplacije ter jo postavlja v kontekst interaktivnega in dinamičnega prostora, kjer publika prevzame odločilno vlogo pri določanju usode umetniškega dejanja.