Za osvetlitev fenomena literarnih situacij je ključno najprej natančno opredeliti koncept. Izraz literarna situacija izvira iz sestavljenih pojmov 'literaren' in 'situacija'. V skladu s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika se 'literaren' nanaša na področje literature, medtem ko 'situacija' označuje določen položaj ali stanje. Zato je mogoče literarne situacije opredeliti kot na literaturo nanašajoče se situacije oziroma na literaturo nanašajoče se stanje oziroma položaj. Za boljše razumevanje, v kakšnem odnosu oziroma relaciji sta v literarni situaciji kot besedni zvezi literatura in stanje, lahko na literaturo nanašajoče se stanje zapišemo tudi z besedami stanje oziroma situacija, ki se nanaša na literaturo.
Definiranje situacije je po Thomasovi (1969) simbolni interakcionistični perspektivi proces, s katerim udeleženci družbenih situacij osmišljajo dogajanje v sami situaciji. Če izhajamo iz njegovih opredelitev osnovnih pojmov tega procesa, ugotovimo, da v tej perspektivi lahko enako razumemo tudi literarno situacijo, ki torej ni samo opis, ampak aktiven proces konstrukcije literarne realnosti. Slednje pomeni, da posameznik interpretira literarno situacijo na enak način kot bi jo pri družbeneni ali katerokoli drugi situaciji, tj. bodisi na podlagi njenih splošnih tipov ali pa kot kreacijo novih osebnih definicij. Na podlagi aktualnih splošnih tipov v literaturi pomeni literarna situacija celoto literarnih vrednot, ne glede na čas njihovega nastanka ali vir. V drugem primeru pa, da je posameznik kreiral novo, vendar pa takšno delovanje ni v interesu družbe, ki si želi, da je poslušen in razumem. Poslušno delovanje posameznika omogoča, da lahko družba predvideva njegovo ravnanje in nemoteno deluje, kar pri opredeljevanju procesov, ki potekajo pri interpretaciji in konstrukciji pomenov, navaja tudi Thomas (1969). Iz slednjega sklepamo, da je v družbi zaželeno tisto delovanje, ki ohranja status quó oziroma so zaželene samo tiste spremembe, ki ohranjajo družbeni položaj elit.
Tiste definicije situacij, ki niso v skladu s to perspektivo elit,
jih ogrožajo. Ker umetniki predstavljajo srce družbene strukture
in upravljajo srčnost, ki lahko edina mobilizira množice,
da pritisnejo na elite, so po Van Jonesu nevarni.
Slednje lahko na podlagi simbolno interakcionistične perspektive utemeljimo na podlagi dejstva, da ima umetnik visoko stopnjo možnosti, da s kreativnim procesom omogoči ustvarjanje takšnih novih umetniških situacij, ki jih bodo udeleženci tega procesa na podlagi interpretacij definirali za realne in bodo s tem postale realne tudi v svojih posledicah. Ker ima po Thomasu (1969) družbena interakcija, zaradi tega, ker oblikuje vedenje ljudi, samostojen odločilen položaj, aplikacija slednjega na literarno situacijo pomeni, da enako velja tudi za literarno interakcijo.
Na podlagi navedenega ugotovimo, da literarna situacija v drugem pomenu besede predstavlja novo obliko literarne interakcije, ki v procesu aktivne konstrukcije realnosti ustvarja novo definicijo literarne situacije, ki je drugačna od aktualnega splošnega tipa literarne situacije.
T. i. literarno mobilizacijo posameznikov dosega
s pomočjo ustvarjanja novih izkušenj z literaturo.
Slednje pomeni, da literarna situacija ni zgolj sredstvo
ali okolje za izražanje. S tem, ko oblikuje nove pomene,
vrednote in norme, vpliva tudi na človekovo vedenje.
Literarna situacija je tako podlaga za delovanje drugih oseb, v katerih si ti oblikujejo nove definicije stvari oziroma v tem primeru nove definicije literarne izkušnje. Umetnik vanjo stopa kot kreator kot nosilec novih pravil, vendar ne takih, ki spodbujajo status quó, ampak kreirajo družbene spremembe. Ker hkrati tudi udeleženec literarne situacije vpliva na oblikovanje pomenov kreatorja, je med njima vzpostavljena vez, ki s svojim okrepljenim potencialom v relaciji do širše družbe lažje in hitreje dosega spremembe. Literarna situacija je torej neposredno vezana na doseganje višjega namena.
Faze delovanja v literarni situaciji
Posameznikovo ravnanje v vsakdanjem življenju prekine družbena situacija, imenovana literarna situacija ali literarni okvir. Pri konceptu t. i. literarnega okvirja izhajamo iz Goffmanovega razumevanja pomenov, saj je to, kar je po Thomasu definicija situacije, po Goffmanu okvir (1974), v katerem posameznik interpretira oziroma organizira dogodke na podlagi interpretacijskih shem, ki uokvirjajo dogajanje. Po Goffamu torej govorimo o organizaciji izkustva, ki ga pa v tem konkretnem primeru imenujemo literarno izkustvo. Ker je po eni strani literarna situacija (ali literarni okvir) tako nepredvidena in nova, po drugi ohranja interpretacijsko vez na pomene oziroma splošne tipe iz vsakdanjega življenja, napravi nanj večji vtis in ima nad njegovim ravnanjem oziroma odločanjem ali organizacijo izkustva večjo moč. Literarna situacija v udeležencu ustvari novo izkušnjo stvari in mu s tem omogoči, da na novo kreira definicijo, ki po Thomasu (1969) predstavlja sistem pravil, pristopov, perspektiv oziroma pogledov na svet. V primeru literarne situacije slednje pomeni, da definicijo situacije ustvarja literat, medtem ko je naloga udeležencev, da pravilno ocenijo, kaj od njih zahteva in zatem ustrezno delujejo. S tem literat ustvarja nov model udeleženčevega literarnega oziroma družbenega delovanja.
Podoben model uporabljajo elite, vendar z razliko, da se slednji,
ki ga definiram z literarno situacijo, ne izkorišča za vzdrževanje statusa q,
ampak za pozitivno spremembo posameznikove ustvarjalnosti, aktivnosti,
angažiranosti, čustvenosti in njegovih vrednot, norm ter perspektiv.
Pri oblikovanju definicije literarne situacije torej sledimo Thomasovim in Goffamnovim interpretacijskim predpostavkam, ki jih lahko 'dopolnimo' z Meadovimi (1934), ki pravi, da prilagojeni odziv drugega udeleženca v situaciji daje pomen gesti prvega. Slednje pomeni, da v literarni interakciji udeleženec literarne situacije vpliva na oblikovanje pomena, ki ga ustvarja literat. Na primeru IRIU in njegovega predhodnika Aggressive Theatra slednje pojasni razvoj njunih konceptov oziroma zakaj in kako se je od leta 2007 dalje razvijala definicija literature situacij. Obe organizaciji sta namreč pri razvoju umetnosti delovali tako, da sta se prilagajali naravnemu redu stvari in s tem omogočali vzajemni umetniški interpretacijski proces med udeleženci in umetniki, torej kontunirano notranjo povezanost med pomenom in delovanjem. Udeleženci so torej s svojim delovanjem vplivali na oblikovanje definicije literarne situacije, ki so jo kot tako prepoznali oziroma zapisali umetniki, v tem primeru IRIU.
Če se na eni strani opiramo na Thomasovo, Meadovo in Goffmano razumevanje pomenov, ki so odprti za oblikovanje makroreferenc, pa ugotovimo, da za razliko od njih Blumer (1974) meni, da Goffamanov okvir oziroma Thomasova definicija situacije ni determinanta oziroma t. i. zahteva, na katero se udeleženec odziva na podlagi pravil, norm ipd., saj ima sleherni udeleženec svoj jaz. V konkretnem primeru literarne situacije bi slednje pomenilo, da ne bi upoštevali, da je družbeno okolje, v katerem literatura deluje, kot sestavni del neločljivo povezan z opravljanjem dejavnosti in da torej ni samo neke zunanji kontekst, predpostavka oziroma danost.
Vpliv literarne situacije na družbeno spremembo
Na podlagi razvrstitve faz delovanja v literarni situaciji je razvidno, kako nas tako literarna kot širše umetniška situacija spodbudi, da opazimo stvari, razmerja, odnose, pomene, interpretacije, ki jih sicer ne uvidimo in se nanje v vsakdanjem življenju sploh (več) ne odzivamo oziroma nam niso pomembne.
Tovrstne situacije, ki jih ustvarjajo literati oziroma umetniki,
prisilijo, da reagiramo in da stvarem pripišemo novo vrednost.
Slednje je možno zato, ker se v primeru literarne oziroma umetniške situacije umetniki oziroma literati s svojimi praksami ne osamijo, izločijo ali elitizirajo od ostale družbe. Zato je tako pomemben odnos med udeležencem, tj. bralcem, gledalcem ipd. in akterjem, tj. pesnikom, slikarjem ipd. na drugi strani. Skupaj ustvarjata prostor, v katerem umetnik oziroma literat vpliva na udeleženčevo razumevanje sveta in slednje je v zgodovini uspelo le redkim umetniškim akterjem oziroma umetniškim gibanjem, ker so se premalo ali pa ne zavedala, da se začnejo radikalne spremembe v zunanjem svetu dogajati na ravni slehernega 'posameznega duha'. Na podlagi definicije literarne situacije in analize njenega delovanja smo ugotovili, da ravno to literarno situacijo omogoča oziroma spodbuja. Ker posega v splošne tipe ravnanja v družbenem okolju, ga na ta način spreminja in sooblikuje. Ko govorimo o tipični literarni situaciji, ki to dosega s poezijo, slednja enako kot bi to s katerokoli drugo umetniško zvrstjo, deluje v družbi kot signal, ki vpliva na delovanje družbene zavesti. Na ta način je poezija ena izmed umetnosti, ki omogoča, da se družba premika v pozitivno smer, je njen merilnik in prediktor hkrati.
Zato se naj pesnik kot kreator zaveda svoje moči,
ki lahko izzove preobrat oziroma spremembo,
kot se vladajoča politika zaveda možnih posledic
omejevanja njegove svobode.
S tem, ko tako pesnik kot udeleženec delujeta v literarni situaciji, vplivata na ustvarjanje družbene spremembe.
Literarna situacija v primerjavi z literaturo situacij
Ker je besedilni smisel oziroma smisel besedila odvisen od konteksta, lahko sklepamo, da tudi literarna situacija z ustvarjenim kontekstom vpliva na v literarni situaciji uporabljeno literaturo, ki s tem pridobiva nove pomene. Slednje lahko izpeljemo na podlagi Meadove perspektive vpliva drugega na gesto prvega. V konkretnem primeru slednje pomeni, da ko udeleženci vplivajo na delovanje v literarni situaciji, vplivajo tudi na delovanje kreatorja, ki za svoje sredstvo delovanja uporablja literaturo.
Vendar pa slednje tudi pomeni, da v literarni situaciji uporabljena poezija ne pridobiva samo pomenov, ki ji jih na novo pripisujejo oziroma interpretirajo udeleženci. Ker so v tem procesu interakcije, vse enote med sabo neločljivo povezane in zato v nenehni dinamiki, udeleženec situacije s svojim delovanjem dolgoročno vpliva tudi na oblikovanje pomenov v ustvarjalnem procesu pesnika v odnosu do njegovega umetniškega dela. Vendar je prepoznavanje slednjega, enako kot je bil pojav prepoznanja literarne situacije, del procesa, ki zahteva sistematično in natančno metodologijo, določene vzorce, ki bodo morda potrdili tudi avtentičen pojav literature oziroma poezije kot enega izmed rezultatov izvajanja literarnih situacij.
