"Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko." – Heraklit
Enako kot ima voda v naravi sto obrazov, je njena vloga v polju literature razvejana, prostrana in neulovljiva. In vendar se zdi, da v njeni dvojnosti obstaja nekaj, kar presega individualno razumevanje in se vpisuje v širši družbeni in kulturni kontekst. "Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko," je govoril Heraklit.
Poezija napaja pesnika in svet ter obenem očiščuje oba. Oživlja, omogoča rast, lahko zdravi, tako kot voda. Toda ko reke preplavijo bregove, ko začnejo neurja poplavljati naselja, ko ledene kaplje zamrznejo v žled, postane moč vode uničujoča. Pesniki naj bi bili tisti, ki ustvarjamo poezijo. A vendarle, ali ni poezija tista, ki ustvari pesnika? Prerodi? Uniči? V njej pesnik umre kot avtor, da lahko pesem zaživi svoje lastno življenje. Poezija se spreminja skupaj z bralcem, ki jo skuša zajeti v dlani in se mu izmuzne, ko jo želi izpiti. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem. Zato je mednarodni festival poezije na vodi Inštituta IRIU potekal pod naslovom Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto pesem.
Festival je potekal 6. in 7. junija v Ljubljani in Celju, tiskovna konferenca 28. maja. Na njem smo gostili irskega pesnika Desmonda Egana in maltežanskega Immanuela Mifsuda, romunski pesnik Octavian Soviany se festivala žal ni mogel udeležiti, skupaj s prevajalci: Alešem Mustarjem, Vero Pejovič, Petrom Semoličem ter Robertom Simoniškom. Vsi trije avtorji so izšli v okviru zbirke Hudi časi in govorijo o aktivnem uporu, ki prinaša spremembe. Kljub različnim pesniškim slogom navdihujejo upor z željo po transformaciji, ki bi nas naredila bolj človeške, bližje drug drugemu. Razširjanje obzorja o aktivnem subjektu, željnem prave spremembe, ki je na poti k človeštvu, je ključno za to zbirko Inštituta IRIU.
Mednarodni festival v Ljubljani je s svojo prisotnostjo v Konzorciju in na Špici počastil irski veleposlanik Njegova ekscelenca Kieran Dowling. Za glasbo na ljubljanskem delu festivala sta poskrbela Aleš Hadalin in Uroš Jezdić, medtem ko sta na celjskem ob Šmartinskem jezeru s svojim glasom in kitaro nastopila Špela Sedlar in Srečko Konc iz skupine Celeia Dukes. Za irske pesmi, ki so se razlegale dolgo v noč, je poskrbel Desmond Egan.
Ideja za festival se je rodila leta 2013 na podlagi projekta Mostovi poezije, ki smo ga izvedli ob dnevu reformacije. Mostovi poezije so prinesli svež veter pesniškega festivala v Ljubljano, ki je obogatil poetiko prostora: mostov, reke, Ljubljane, pesnikov in drugih umetniških organizacij. Veseli smo, da je naš projekt navdihnil tudi Slovenski center PEN, ki je pripravil podoben projekt z naslovom Ljubljanica River Poetry.
