Glorjana Veber

"Umetnost je način, kako združimo stvari, ki ne sodijo skupaj." – Laurie Anderson

Eksperiment "Komu zvoni?" je preizpraševal status poezije kot umetnosti, ki pogosto ostaja omejena na zaprte, elitne kroge, in njene potenciale za preboj v javni prostor, kjer bi postala dostopnejša in zanimivejša za širšo javnost. Z uporabo forme zvenečega telefona, postavljenega na ulici, je aktivno nagovarjal naključne mimoidoče in jih povabil v neposredno interakcijo s poezijo. Poezija je tako na nepredvidljiv način vstopila v intimni prostor posameznika, ki se je znašel pred izbiro med ignoriranjem zvonjenja ali sodelovanjem v eksperimentu. Preprost, a učinkovit koncept je poudaril, da je posameznik vedno akter, ki sam odloča o vstopu v neznano, s čimer se sooča z lastnimi predsodki in pričakovanji glede umetnosti.

Telefonski aparat je bil postavljen na starinsko omarico, kot da bi bil vzet iz zasebnega domačega prostora. V njegovo notranjost je bil vgrajen predvajalnik zvoka z avtorsko posneto poezijo, ki se je aktivirala s senzorjem gibanja. Zvonjenje telefona se je sprožilo vsakič, ko se je nekdo približal, s čimer je izzvalo spontan odziv mimoidočih. Avtorja projekta, Teodor Illek in Glorjana Veber, sta ostala med izvedbo eksperimenta skrita v množici in opazovala odzive ljudi. Na primer, na Akademiji za glasbo so najprej pozdravili ta inovativni poseg v javni prostor, a ker je telefon zvonil tako pogosto, je kmalu postal motnja za učne ure in smo ga morali premakniti nekoliko stran. To nenavadno soočenje z umetnostjo je pokazalo, kako lahko nepričakovane umetniške intervencije spreminjajo prostor in izkušnjo mimoidočih, hkrati pa preizprašujejo meje med zasebnim in javnim.