Ko obravnavamo Inštitut IRIU, ki je razvil literarne situacije kot specifično obliko predstavljanja umetniških del, segamo v leto 2006 – čas formiranja društva za sodobne umetnosti Aggressive Theatra (AT), ki je bil uradno ustanovljen leta 2007. Osnovni motiv za ustanovitev AT je bilo nezadovoljstvo nad pomanjkanjem inovativnosti na takratnih literarnih dogodkih, kjer je bila vloga občinstva omejena na pasivno sprejemanje verbalnih, slušnih in vizualnih elementov poezije. Večina članov | 1 | AT je predstavljala del nekdanjega upravnega odbora Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev, ki se je začel ideološko zapirati in ni bil naklonjen inovativnim pristopom.
Ob ustanovitvi Aggressive Theatra smo se opirali na definicijo, izpeljano iz latinske besede 'aggredior', ki pomeni približevanje, pristopanje, začetek in celo napad. Poseben poudarek smo namenili pozitivnemu vidiku. Koncept 'agresije' smo osmislili kot ilustracijo aktivnega pristopa, usmerjenega v spreminjanje družbeno škodljivih situacij. Sledili smo Aristotelovim načelom izražanja čustva, poudarjajoč, da je prava umetnost sposobnost izraziti jezo na pravo stvar, ob pravem času, v pravi meri, z namenom in na ustrezen način. V prvi fazi razvoja organizacije smo literarno situacijo razumeli kot odziv na stanje sodobne družbe, ki jo zaznamujejo hitrost, brezobzirnost in vsiljevanje. Kot 'agresivci', kot so nas poimenovali kritiki, smo pristopali k umetniškim situacijam s podobno stopnjo eksperimentiranja kot občinstvo, saj nismo vedeli, kakšni bodo končni rezultati ustvarjenih umetniških situacij. Izhajali smo iz prepričanja, da smo pesniki in občinstvo sooblikovalci, kar je ključno glede na izzive agresivne družbe, ki zahteva bolj angažirane pristope podajanja poezije. Le tako bi lahko ljudje v informacijskem kaosu prisluhnili umetnosti, ji sledili in morda celo preoblikovali družbene okoliščine. Če premalo ljudi izrazi potrebo po povezavi z umetnostjo oziroma poezijo, je nujno, da umetnost poišče svoje občinstvo in jih pritegne s kakovostno vsebino na nepričakovanih mestih.
V prvi fazi razvoja društva smo v svojem konceptu namenoma uporabljali obe terminologiji, umetnost in poezijo, s ciljem ohraniti odprtost do različnih umetniških izrazov. Tovrstna odprtost je bila osrednja značilnost AT, in tudi njegovega naslednika Inštituta IRIU, zato se nikoli nismo odločili za formalno izdajo manifesta. Izhajali smo iz ideje, da manifest 'pišemo' skozi umetniško delovanje, zato bi njegova pisna formulacija pomenila nasprotovanje temu, proti čemur se je AT dejansko 'boril' – proti okoliščinam, ki niso dopuščale spontanih umetniških impulzov v odziv na družbene probleme. Člani društva smo se, čeprav so nas kritiki pogosto primerjali z (neo)avantgardnimi gibanji, odločno distancirali od teh asociacij. Zavzeli smo stališče, ki ni naklonjeno kategorizaciji, saj smo v njej prepoznali oviro za razvoj umetniškega ustvarjanja. Nismo se poistovetili niti z elitistično tendenco neoavantgarde niti s konceptom 'nastopaštva' in izdaje literarnih časopisov ter revij, kot je bilo značilno za zgodovinske avantgarde. Osredotočali smo se na čim bolj neposreden in avtentičen stik z občinstvom in na poezijo kot najvišjo duhovno vrednoto.
Ena od značilnosti, ki je določala identiteto društva AT, je bila tudi generacijska pripadnost. V drugi fazi razvoja smo člani razširili opredelitev društva glede na svojo starostno strukturo: "AT je bil ustanovljen z namenom izvajanja nenavadnih umetniških praks ter predstavljanja visoko kakovostnih umetniških del, ki jih ustvarja umetniška generacija, rojena v 80. letih. prejšnjega stoletja". Društvo ni bilo vzpostavljeno z namenom deklariranja pripadnosti specifični generaciji ali ponujanja umetniških del s točno določeno vsebino in pomenom. Starostna opredelitev je bila odziv na tedanje dogajanje. Ko so se v določenem trenutku v ospredje postavila kritiška vprašanja o literarnih generacijah, smo se do teh opredelili. S prihodom novih članov smo natančneje opredelili tudi področja delovanja: vizualne umetnosti (gledališče, performans, vizualne komunikacije, kot so instalacije in likovna dela), literaturo (poezija, proza, dramatika) ter 'ex tempore', ki je poudarjal pomen spontanih umetniških dogodkov v trenutku.
V tretji fazi razvoja se je ob izvajanju umetniških situacij oblikoval njihov skupen izraz, t. i. Poezija eksperimenta, da poezija vstopi v človekov intimni prostor nepričakovano in s tem ustvari močnejši vtis. Ta koncept naj bi potencialnim udeležencem omogočal izbiro med ignoranco in vstopom v neznano področje eksperimenta. Za ustrezno novo poimenovanje smo razvili tudi pripadajoči logotip kot umetniški odgovor na marketinške pritiske. AT je sistematično vključeval svoje projekte v širše družbene strukture ter med njimi vzpostavljal povezave.
Četrta širitev koncepta AT je prinesla določitev cilja, da se z inovativnimi pristopi spodbudi ljudi, da bi intenzivneje razvijali svojo senzibilnost do poezije. To je vključevalo spodbujanje premišljevanja o poeziji, iskanje globljih idej in sporočil ter njihovo povezovanje z vsakdanjimi dogodki ter vključevanje v družbeno-sociološke kontekste. Na ta način smo si prizadevali, da bi posamezniki s svojim razmišljanjem vplivali na širšo družbeno okolico.
Leta 2009 je društvo izvedlo pomemben umetniški dogodek s poezijo na Golem otoku, ki je povzročil tudi prva razhajanja znotraj skupine. Na otoku se je med nami razvila tiha agresija, hkrati pa se je po dogodku začel AT širiti v tujino. Projekti s tujino so kontinuirano nastajali že prej, vendar smo jih vključili v širši koncept imenovan Immigrating Art, ko so postali dovolj reprezentativni, in ko smo vzpostavili sodelovanje z umetniki iz Izraela. V peti fazi razvoja koncepta društva je bil Immigrating Art opredeljen kot sinonim za parazitsko širjenje umetnosti specifične skupine umetnikov. Koncept pesniških oblik immigrating arta se je razvijal iz matičnega društva v tujino, kjer je pod vplivom kulturoloških, prostorskih in ideoloških značilnosti postal del novega eksperimenta. Ideja je temeljila na predpostavki, da ko skupina umetnikov s svojim delovanjem izčrpa ustvarjalno okolje v svoji prvotni državi, se preseli v drugo. S tem procesom ustvarjanja se je vzpostavljala mreža mednarodnih umetniških, projektnih in idejnih sodelovanj. Hkrati se je razvijala avtohtona lastnost immigrating arta, ki se je ohranjala z izvornimi značilnostmi matičnega društva, obenem pa se je prilagajala individualnim izrazom med državami, umetniki in publiko. Eksperiment je bil zasnovan z namenom raziskovanja, kako se preizkušeni in uveljavljeni načini ustvarjanja, ki bi jih lahko označili kot 'umetniški izvozni artikel', obnašajo v drugačnem umetniškem okolju, ko so pod nadzorom drugačnih umetniških identitet. Tako je skupina izraelskih umetnikov, imenovana Mongoose Group, prevzela koncept Aggressive Theatra s polletno preizkusno dobo, ki naj bi se po izčrpanju ustvarjalnega okolja na Bližnjem vzhodu preselil v drugo državo.
Strokovna javnost je analizirala delovanje društva z različnimi interpretacijami. V kritiki, ki jo je bil AT deležen na začetku delovanja z naslovom Pozitivna agresija – blaga diskrepanca med konceptom in realizacijo, je med drugim zapisano:
"Generacija 80-ih torej le ni tako brezbrižna in neobčutljiva,
kot ji večkrat očitajo starešine – nasprotno:
z razbijanjem konvencionalne forme
in s poetiko konceptualne umetnosti
napovedujejo čas nove avantgarde."
Literarna kritičarka in prevajalka Tanja Petrič je v kritiki Od 'približevanja' k 'napadu' med drugim zapisala: "Gre torej za umetniško prakso, ki naj bi bila v bistvu, po vseh definicijah te generacije prav njej, označeni z Vojnovićevo metaforo 'jebivetrstva', hudo tuja. […] Lahko bi rekli, da njihova umetniška praksa sicer uporablja nekatere tradicionalne avantgardne metode (hepening, kolaž) in jih nadgrajuje v skladu z novimi tehničnimi možnostmi, vendar golo in pomena oropano semiotiko intenzivneje kontekstualizira in povezuje na konotativnih semantičnih ravneh.
V besedilo in koncept vrača ekspresivnost, simboliko, metafiziko in […]
potrka na vrata etike, medsebojnega (spo)razumevanja in sočutja.
Projekti Aggressive Theatra praviloma ne vsiljujejo,
temveč gradijo na izvorno humanističnem temelju tolerance
tako do zgodovine in umetnosti, kot tudi do soljudi in življenja nasploh. […]
Tako se kritika družbe najprej dogaja na način konflikta med participacijo in ignoranco sprejemnika, ki ga želi umetniška akcija, dostikrat na podlagi avtorefleksije, spodbuditi k sodelovanju ali celó identifikaciji. Intenzivnost in neposrednost kritike pa je deloma povezana tudi s stopnjevanjem (umetniške) agresije, ki definicijo pojma premika iz benignega polja 'približevanja, pristopanja' k polju 'napada'. […] Konec koncev so si mladi umetniki pogumno dovolili tudi 'avtoagresijo', ko so v projektu GEN80 – Kaj je generacija ‘80? (2008) ironizirali kritiko najmlajše umetniške generacije in s tem svojo 'manifestno' opredelitev, ki sem jo nagovorila v začetnem odstavku. Agresivnejši pristop do recipienta in glasneje izražena pozicija stopita pogumen in spodbuden korak vstran od afirmativnega, skoraj konformističnega prilagajanja obstoječi družbi in ne nazadnje pomenita dokončno zavrnitev podtikanj o generacijski 'apatiji' in 'brezbrižnosti'."
Literarna kritičarka in esejistka Ana Geršak je v kritiki Think aggressive! | 2 | med drugim zapisala: "Društvo za sodobne umetnosti je 'sodobno' zaradi vpetosti v trenutek in korelacije, ki se v tistem trenutku stkejo med umetnikom (ali njegovim posrednikom, umetniškim delom) in vpletenimi. 'Sodobne umetnosti ni več mogoče razumeti kot prostor, ki ga je potrebno obiskati', | 3 | temveč sama vdira v telo javnosti, tako kot večina projektov Aggressive Theatra, in vabi nič hudega sluteče posameznike, naj se vključijo v njeno igro. […] Čeprav se zdi, da je paradni konj društva poezija v vseh svojih preobrazbah, je od vseh umetniških praks, ki jih izvajajo člani Aggressive Theatra, vsebinsko in formalno najmanj agresivna in najbolj intimna; iz tega se rojeva zanimiv paradoks, ko pesem intimnega značaja javno vkoraka v zasebnost neznancev.
Toda ne nazadnje je prav paradoks modus vivendi
Društva za sodobne umetnosti: kljub eksplicitno izpovedani agresiji
je njihov način delovanja še najbolj podoben podtalnemu,
gverilskemu udejstvovanju; ne pišejo manifestov, ne klofutajo ljudi na ulici
in (še) ne organizirajo delovnih brigad. Podtaknejo pesem
in iz zasede spremljajo njeno vraščanje v trenutek.
Trenutek je kratek, toda poezija ima globoke korenine."
Leta 2009 je iz Aggressive Theatra nastal Inštitut za raziskovanje inovativne umetnosti (IRIU), ki je bil vpisan v evidenco Agencije za raziskovanje Republike Slovenije. Njegov cilj je bil nadgraditi delovanje društva z razvojem znanstvenih pristopov, ki bi omogočili nastanek novih teorij, študij in šol. Od svoje ustanovitve dalje je oblikoval 11 programov, znotraj katerih je bilo od ustanovitve AT izvedenih več kot 1000 umetniških situacij. Te so se združevale v tri glavne sklope: literarne situacije, socialna kultura in literarne ustvarjalnice, pri čemer so slednje predstavljale osrednje mesto.
| OPOMBE |
1 | Ustanovitelji | Glorjana Veber, Theodor Illek, Lidija Sušnik | Osrednji člani poleg ustanoviteljev | Tanja Ahlin, Anjuša Belehar, Ivana Komel, Marko Kumer – Murč | Podporni člani za izvedbo, ki so sodelovali pri posameznih projektih | Gregor Matjašič, Rebeka Žvagen, Nejc Levec, Petra Zupančič, Jelena Lasan, Nina Cijan idr. | Avtorica konceptov, teoretične zasnove delovanja društva in izvedbe projektov | Glorjana Veber
2 | Misli agresivno! (op. p.).
3 | Nicolas Bourriaud: Relacijska estetika. Postprodukcija. Maska, 2007.
