Pesniška instalacija (1) se na umetniški način poigra z mimoidočimi. Slaščica, ki v sebi nosi izbrana dela pomembnejših slovenskih pesnikov in pesnic (kot tudi še neuveljavljenih – mlajših), dobi z instalacijo vrednost umetnine, ki jo pokuševalec prejme na mestu spomina nacionalnemu pesniku. Kje so meje izražanja poezije?

Poezijo smo natiskali na barvni papir in ga zvili v tulce (poetične kepice). Z njimi smo napolnili korita z imeni: Sveža poezija (kepica zelene barve je vsebovala poezijo mladih avtorjev Aggressive Theatra), Tutti frutti (kepice mešanih barv so dale v pokušino poezijo uveljavljenih in neuveljavljenih avtorjev in avtoric), Najboljša poezija, Marelica. Na podlagi tovrstnih imenovanj smo merili:

- Katero poezijo mimoidoči najpogosteje naročijo?

- Koliko so jim pomembni trženjski pristopi z imenovanji, kot so »najboljši«?

- Koliko so radovedni za tisto, kar se ponuja izven utečenih konceptov (Kaj pomeni poezija Marelica?)?

Kepice poezije smo postregli v sladolednih kornetih, ki jih je pesnik slaščičar zavil v papir s pripisom:

»Poezija je nekaj najslajšega, kar vam življenje lahko dá. Vse v njej je sladko – preproste ljubezni nič bolj kot težka srca, smeh nič bolj kot jok. Osladite se!«

»Poezija je stvar užitka, zanjo ne potrebujemo dosti več od široko odprtih čutov. Ljudje so hodili k nam s praznimi korneti po rêpete. Lahko bi rekli, da smo poezijo približali vsakdanu na najslajši možen način. In ljudje so takoj prilagodili svoj okus, prestavili svoje brbončice z jezika v srce in glavo.« Anjuša Belehar

»Projekt je imel veliko krasnih sodelavcev, katerih imen ne poznamo: receptorko, ki je pomagala pridobiti dotično osebo za sladoledni hladilnik, trgovskega potnika, ki je za nas dan pred izvedbo projekta prevozil polovico Slovenije, da je zamenjal napačni hladilnik s pravim, študentke v fotokopirnici, ki so nam zastonj zvile 400 rolic papirja, natakar, ki je iz slaščičarne, kjer je delal, izmaknil 100 praznih kornetov, ko nam jih je med izvedbo zmanjkalo … Umetnost naj bo vedno živa – ideja je njen prvi pulz, utripati mora vedno močneje in v vedno več ljudeh. Tradicijo poezije je treba spoštovati tako, da se jo pusti izražati čim bliže ljudem.« Glorjana Veber

***

(1)

Projekt je bil izveden v okviru 12. mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica, na Prešernovem trgu; avtorica: Glorjana Veber; izvedba: Anjuša Belehar, Theodor Illek, Nejc Levec, Marko Kumer - Murč, Glorjana Veber, Rebeka Žvagen.