Glorjana Veber

"V sebi moramo imeti kaos, da bi lahko rodili zvezdo, ki pleše." – Friedrich Nietzsche

Eksperiment je temeljil na zamisli, da se na 14. Bienalu mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, na katerem je sodelovalo 48 držav, simbolično ustanovi nova, 49. država. Slednja bi postala stičišče vseh 700 sodelujočih umetnikov, ne glede na njihove nacionalne, kulturne ali umetniške meje. Gre za koncept države brez fizičnih meja, kjer so jeziki, kulture in umetniški izrazi združeni v enotno umetniško govorico, ki povezuje odnose in čustva z istim temeljem – umetnostjo. Ideja in izvedba projekta se je razvila v času trajanja Bienala, na katerem sem sodelovala in se sicer predstavljala s poezijo Sedmerih vrat.

Osrednje delo, ki vodi v simbolno "ustanovitev države", je pesem Twenty Fingers on a Piano (Dvajset prstov na klavirju), ki sva jo napisala skupaj s portugalskim pesnikom Tiagom Patricio. Klavir v pesmi deluje kot metafora za spreminjajoče se tone zgodovine, dvajset prstov ponazarja trenutne okoliščine, medtem ko enaindvajseti prst odpira vprašanja o človeški nepopolnosti in pesnikovem mestu v sodobnem svetu: Ali je umetnost rešitev za umetnika?

Kljub abstraktnosti 49. države, se ta odvija v natančno določenem prostoru in času – na zadnjo noč bienala, v študentskem domu Palegonija s sedmimi nadstropji. Proces "ustanavljanja države" je bil tesno prepleten s sodelujočimi umetniki, ki so aktivno sodelovali pri oblikovanju tega simboličnega prostora. Brez njihove prisotnosti in sodelovanja 49. država ne bi obstajala. V izbranem študentskem domu, so bila izbrana vrata v vsakem nadstropju, s čimer je nastala simbolična povezava med 7 nadstropji in 49 vrati (7 x 7 = 49), kar je tudi osrednja tema skopskega bienala. Na vsaka izmed teh vrat je bila pritrjena poezija iz pesmi Twenty Fingers on a Piano in navodila za sodelujoče umetnike. Stanovalci so morali slediti oštevilčenim verzom pesmi od vrat do vrat, dokler niso prišli do zadnjih, 49. vrat, kjer so našli celotno pesem, ki pa ni bila dokončana. Zadnji verz je bil prazen prostor, namenjen temu, da ga dokonča vsak udeleženec projekta s svojimi lastnimi besedami.

Tako je pesem, ki je bila prvotno delo dveh umetnikov, postala kolektivna pesem vseh sodelujočih, njena vsebina pa je postala skupni kreativni poziv umetniške skupnosti. Projekt je tako raziskoval idejo skupne ustvarjalnosti, sodelovanja in preseganja meja skozi umetnost, medtem ko je 49. država ostala simbolični prostor odprtosti in možnosti, ki je obstajal le skozi aktivno participacijo umetnikov.