Pride trenutek,

žarek zadane špranjo na pročelju,

nastane podolgovat snop svetlobe

in iz zraka se upogne skrivnost.

Sledi mi po koži,

kot da bo izsledila Boga v hipni sliki,

kar je pol v noči in pol v dnevu

in prostor v meni hoče piti.

To ni mesto, to ni Evropa, to ni beseda.

Svetloba grabi in ni se mi treba osvoboditi.

Anonimna sem kot pšenična zrna.

Skozi trenutek svet ugasne luči.

Vesolje mi steče v steklenico telesa.

Pogoltnila sem planete brez daljnogleda.

Zdaj visim na tanki osi Zemlje.

Zdaj stisnem pesmi v brezimno kapljo

in gledam morje.