Bilo je pred približno petimi leti. Slovenijo je zasul val migrantov. Tudi Celje. Takrat sem bila direktorica Celjskega mladinskega centra. Klicali so me iz občine, če lahko nemudoma priskrbim čim več prostovoljcev. Prvi migranti prihajajo. Bila sem na Krekovem trgu. Čez pol ure bi morala imeti govor. Odšla sem. Tekla pravzaprav. Vmes sem klicala na vse možne številke. Namestili jih bodo v ekonomsko šolo. Tja sem hodila kot srednješolka. Zdaj je bila tam že vojska. Dali so nam maske. In zatem tišina. Lahko bi slišala zidove. Nekaj vojakov je razkladalo hrano. Pihal je blag veter. Gledala sem v tla. Moji beli salonarji niso bili več beli. Tudi pete niso bile več pete. To ni bila več obutev. To so bili beli salonarji iz katerih je začela vame praskati priviligiranost mojega položaja.

Prišli so. Tam sem ostala tri dni. Pred naslednjo 'pošiljko migrantov', kot so jim rekli, smo s čistilkami razkuževale prostore. Včasih, ko ni bilo nikogar zraven, so se mi ulile solze. Ni bilo potrebno pojasnjevati, da se ne jočem zaradi močnega vonja čistil. Na srečo je kmalu prišla prijateljica Alenka. Prinesla je grozdje in skozi okno je svetilo sonce. Skoraj nisem bila več lačna. Niti ponoči. Sedela sem na stopnicah, gledala luno in veje, ki so jo delile na kose. Večkrat so prišli policaji in vprašali, če je vse v redu, ko sem čakala na nov 'paket migrantov'. En dan je prišla na nekaj minutni obisk direktorica iz drugega zavoda. Posneli so dobre fotografije.

Ko je bilo vsega konec, sem brala časopisne članke o izbirčnih in prevzetnih migrantih, ki vzamejo samo tisto hrano, ki jim 'paše'. Res je, vzeli so jo čisto malo in ponavljali v angleščini: "Da bo še za druge." Prebrala sem tudi, da puščajo pri posteljah zavrženo hrano. Res so jo puščali, varčevali so jo za zjutraj, ker niso vedeli, da jih čaka še zajtrk, tik preden bodo morali na hitro oditi. Brala sem tudi o nasilnežih in posiljevalcih. Te izkušnje nimam in tudi ne čutim potrebe, da bi govorila, da so vsi migranti enaki.

Vendarle se mi je takrat zdelo, da je bilo tisto prijateljičino grozdje okusnejše celo od tistega, ki raste za našo hišo. In zdaj, ko so od teh dogodkov minila leta, se vsakič, ko pijem kavo, spomnim okusa kave, ki sem jo pila skupaj z migranti. Njihove ženske so spale na blazinah v nekdanjih učilnicah, možje so jih varovali pred glavnim vhodom, me spoštljivo spraševali 'to in ono', katera država je najboljša za življenje, kako so vse prodali in da jih čaka lepši svet. Niso pozabili poudariti, da smo najbolj gostoljubna država, vendarle so prvič dobili tudi obleke. Za hip smo pozabili na tegobe, si povedali kakšen vic, jaz na svoj račun, oni na svojega. Kasneje sem razmišljala, če bi jim morala povedati kaj drugega, a to je vse, kar smo takrat imeli. Kmalu zatem smo vsi odšli. Spet sem stala pri vhodu, a tokrat so hiteli po stopnicah navzdol, oči so jim žarele, še otroci v naročju žensk so se smejali, z rokami smo se prijemali v slovo.

Zdelo se mi je, da stiski rok trajajo dlje,

kot da od takrat dalje tega občutka ne morem več ločiti

od doživljanja svojih rok.