RAZMIŠLJANJA

"Če bi mi odvzeli besede, bi me oropali duše," je dejal Sokrat. Brez besed ne bi bilo idej, ne bi bilo kulture, ne bi bilo civilizacije. Vsaka misel, vsak napredek, vsaka revolucija se je začela z besedami. Izgovorjene z močjo stvarjenja, bi naj postavile temelje vesolja. Na začetku je bila Beseda – se strinjajo vse religije. Brez njih bi bili zgolj nemi opazovalci sveta, brez moči izraza.

Neizčrpne in skrivnostne, nosijo v sebi moč, ki presega njihovo površinsko rabo. V svoji biti so nevidni mostovi – povezujejo svetove, razširjajo meje našega razumevanja in odpirajo vrata v globine človeške duše. So bistvo ustvarjalnosti, izhodišče vsake misli, čustva, slehernega dejanja. Skozi njihova okna zremo v neizrekljivo in nedosegljivo: "Besede so kot peresa, vpisana v knjigo našega življenja," pravi Emily Dickinson.

Ko govorimo, razkrivamo delček svoje duše, vstopamo v dialog s svetom – besede so odsev našega notranjega sveta. Skoznje ne komuniciramo le z drugimi, ampak tudi sami s sabo, iščemo smisel in pomen: "Jezik je zemljevid naše kulture," je zapisal R. M. Rilke. V njih se skriva resnica, ki jo pogosto ne zmoremo ali nočemo videti – so ogledalo našega bivanja.

V trenutku, ko izgovorimo besedo, ustvarjamo novo stvarnost. Besede lahko osvetljujejo temne kotičke našega bitja ali pa jih potopijo v še globljo temo. Kot pravi Johann Wolfgang von Goethe, so besede "zven in bitje človeškega duha." Vsak zven ima frekvenco, visoko ali nizko, zdravju podporno ali škodljivo.

Besede so valute naše duše, povezujejo nas z univerzumom, z božanskim, s samimi seboj.

Zato so in bodo vedno navdihujoče in nezamenljive v svoji lepoti. "V začetku je bila Beseda," in v njej odsevata magija in realnost.