PRGIŠČE LISTJA | pesniška zbirka | 82 strani | RAZPRODANO

€14.5

Trenutno ni na voljo.

Spremna beseda

Immanuel Mifsud, rojen leta 1967 na Malti, doktor literature, predavatelj na Univerzi na Malti, je vodilna osebnost malteške književnosti. Objavil je več proznih in pesniških knjig ter knjig za otroke, malteškemu jeziku je prispeval tudi nekaj izvirnih uspavank. Leta 2002 je za zbirko kratkih zgodb Nenavadne zgodbe Sare Sue Sammut prejel nacionalno nagrado za književnost, za knjigo V imenu očeta (in sina) pa leta 2011 evropsko nagrado za književnost. Mifsudovi proza in poezija sta bili objavljeni v prevodih v mnogih državah, je reden gost literarnih festivalov po vsem svetu, leta 2013 je bil med povabljenimi na festivalu Poetry Parnassus. Njegova poezija na široko odpira vrata romantični silovitosti in liričnosti, ki ju le redko srečamo v njegovi povečini ostro satirični realistični prozi o klavstrofobični malteški družbi. Čeprav Mifsudova poezija izhaja iz njegove notranjosti, njegovega specifičnega doživljanja sveta in tehnične veščine, ostajajo njegove temeljne teme povezane s potovanji, geografskimi in zgodovinskimi, skozi tuje dežele in še globlje v njegovo lastno notranjost. V poeziji prevladujejo melanholični ton, vzajemna povezanost s pesniškim subjektom, pokrajino in kulturo kot tudi čudenje nad človeškim telesom, še posebej ženskim, ter zavezanost klasičnemu enajstercu.

Za njegovo zgodnje pesništvo so značilne povečini otožne impresije krajev povojne komunistične vzhodne Evrope, kjer se nam skozi pesnikove oči prikazujejo ostareli trpeči liki. Vseeno pa njegovi verzi s tem, ko odzvanjajo malteščini tuja imena, postanejo melodični in spevni. Tudi kasneje njegovo pesništvo obdrži očaranost nad tujimi imeni, hkrati pa se obogati z barvitostjo, metafizičnim hrepenenjem ter celo z določeno mero simbolizma in nadrealnosti. Eno poglavitnih vlog v poeziji Immanuela Mifsuda ima erotika, za katero se zdi, kot da njeni obredi in sokovi vedno znova poskušajo prenikniti skozi izsušeni strah pred osamljenostjo. Poltenost se meša s solzami, znojem in krvjo in, na starost, z urinom, v bolečem spraševanju o sebi in človekovem stanju, kjer se pogosto stapljata Eros in Thanatos. Človeški ranljivost in krhkost zdaj silovito, zdaj nežno vznikneta ob bolezni in smrti pesnikove matere in rojstvu njegovega sina ter njegovi barvni paleti, sestavljeni iz sive, črne in rdeče, pridodata belo. Podobe v tej poeziji povečini izhajajo iz narave, tako tu srečamo reke, listje, žile, a tudi glasbo in morje, ki pa so vedno prepojene z Mifsudovim hrepenenjem po lepoti in smislu, hrepenenjem, v katerem lahko bralec najde ubeseditev univerzalnega iskanja, iskanja, ki je tudi njegovo. | Vera Pejovič | Peter Semolič