Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

09.06.2021

5 min

Poezija je opazovalec

Poezija je opazovalec.

Je tišina in glasba.

Ozavešča, opominja in vzgaja.

Sprašuje ter odgovarja.

Ruši in ustvarja.

Je eno izmed mnogoterih ogledal trenutnega stanja družbe, mnogih žarometov zgodovine in daljnogled za prihodnost – ima individualno in družbeno očiščevalno ter graditeljsko funkcijo.

Kadar gre za prihodnost, so mi bliže Eliotovi Štirje kvarteti z njegovim “tukaj in sedaj”, da je zgodovina iz vidika sedanjosti nepomembna.

Napovedovanje prihodnosti je zgolj pogled v preteklost, živijo jo tisti, ki so prestrašeni.

Ko ni prihodnosti, ostane samo trenutek, tako zelo majhen in nedolžen, da nimaš druge možnosti kot da ga živiš – celega.

Zgodovina nas “pač” zasužnji do mere, do katere ji dovolimo.

Vendar si pesnik lahko vzame svobodo in jo interpretira po svoje.

On z vso senzibilnostjo okuša, drobi, razkraja in spaja sedanjost. Daje mu moč ustvarjalnega navdiha, da osamljen, zaskrbljen, razočaran, radosten, predan in “kakršenkoli že” čuti polnost (ne) sprejemanja družbene danosti.

Da, možnost ima, da se osvobodi vseh vplivov in prepozna propustnost – celoto, ki ga dela živega in ustvarjalnega.

Zato naj pesnik, zato naj človek v svetu polnem relativnosti in strahu, v svetu, čigar epistemološka vera zavrača transcendentalno, ne samo reflektira svet in dogodke, ne samo koplje v svoji izkušnji doživetega, ampak išče ustvarjalno in bivanjsko skrivnost, ki rojeva komunikacijo.

Mnogi pesniki živijo vertikalne duhovne razsežnosti svoje eksistence. Kolikor se pesnik trudi k raztegovanju lastne družbeno pogojene kletke, toliko večja je njegova dušna svoboda.

Z njo raste njegova bitna celovitost, s tem pa njegova ustvarjalnost in vrednost umetniškega dela. S svojo drugačnostjo povzroča mehkejšo ali tršo “nepravilnost“, na katero se družbeni podsistemi pogosto odzovejo z avtomatskim odzivom po uničenju.

Ustvarjalec, ki presega, pomaga družbi in izprašuje njene smisle. Ne gre za osamelo dejanje, poezija je v končni instanci namenjena ljudem.

V pesniško stvaritev je vpeta vsa psihološka, materialna, duhovna, filozofska in družbena masa. Čeprav pesnikov notranji svet doživljanja prevladuje nad zunanjo izkušnjo, so vsi umetniški doživljaji vpeti v določeno skupnost in njeno kolektivno gibanje.

Zato nas pesniško ustvarjanje s svojo izpovedno naravo brani pred družbeno in mišljenjsko delinkventnostjo, pred tržnim sistemom, brezbrižnostjo in tekmovalnostjo.

Zato je revolucionarnost sleherne pesmi razpoka, ki v sebi nosi družbeno vrednost in družbeni namig o skritem, a navzočem. Pesnik je družbenik, ki v okolje posreduje neizrekljivost, nevidnost, neslišanost – tisto, kar se nenehno izmika, a nagovarja.

Zato je prava umetniška politika nikakršna politika in pesnikova pot je zavedanje njegove ustvarjalne službe, ki je služnost, ki je blaženost, ki je pogum – te mu dajejo mesto poglavarja individualne celovitosti in misli.

Po drugi strani sta nenehna rast trženjske politike in vsesplošno blagovno naravnani sistem tista, ki tudi pesnika “silita“, da je drugačen in glasnejši.

Zato se je tudi pesnik, pogostokrat bolj nezavedno kot zavedno, znašel pred skušnjavo, da je svoje vrednote, etično držo in moralo potisnil ob rob. Njegova občutljivost za dobro, izjemno in avtentično, se danes prevečkrat spreminja v individualni narcistični boj za prepoznavnost.

Je dandanes pesnik le še nevidni člen, ki navzven kritizira, navznoter pa vzdržuje neoliberalizem in kapitalistični sistem ali neoliberalistično misel?

S slednjim razmislekom odpiramo vprašanje pesniške manipulacije – ne toliko v smislu pesniškega iskanja izraznih možnosti, temveč razdalje med tem, kar pesnik ponazarja navzven in tem, kar dejansko je.

Opozarjanje na prikrite, manj vidne dihotomije, ki jim propagandni mehanizem omogoča življenje, je pomembno ravno zaradi t. i. naravnosti pesniškega statusa, ki naj ostane nepoškodovan. Na ta način se lahko poezija prepoznava in zdravi družbene rane, bralci pa se lahko predajajo lepoti oziroma sledijo avtorjevim sugestijam.

A to ne pomeni, da naj umetniki občinstvu na oder predajamo tisto, kar občinstvo pričakuje, k čemur se nadeja ali kar si želi. Poslanstvo umetnika je, da oder čisti in na njem vedno znova zamaje družbene temelje.

Občinstvo naj bo “prisiljeno” k razmisleku o lastni udobnosti, ljubezni in svobodi.

Poezija bo s svojim izvorom in delovanjem vedno predstavljala interakcije, ki povezujejo različne prostore, med katerimi potekajo boji, tako znotraj njih kot med njimi.

Ravno zaradi tovrstnih razpok, prepletov in celovitosti, o katerih vsak s svoje perspektive govorijo Heidegger ter drugi misleci, je na neki stopnji moderne poezije prišlo do situacije, da je pesem postala pomembnejša od pesnika samega.

Zato je toliko bolj pomembno pesnikovo zavedanje, da se ne more oddaljiti od družbene danosti, ampak jo lahko le globlje uzre in so-kreira.

Verjetno bomo v družbi, v kateri živimo, s težavo priča radikalnim družbenim spremembam, vendar je zgodovina pokazala, da se vladajoče politike takšnim okoliščinam raje izognejo.

Politično bolj zanesljiv je potek manjših, hitrih, nenehnih sprememb in pritiskov, ki dajejo občutek evolucionističnega razvoja, da se ne dogaja pravzaprav nič radikalno pomembnega.

Skozi vojne in druge spremembe je zgodovina pokazala na neko čudno “podobnost” pesnika in politika:

medtem, ko je pesnik čustven, je politik ranljiv.

In Evropa še kar leži na moji mizi.

Lahko jo prečkam s pogledom.

Se dotaknem njenih belih pesmi.

Držijo se hrbtišča,

ko vsaka generacija še vedno želi

naučiti naslednjo,

kako živeti,

Evropa leži.

Zadnje objave

blog post

09.06.2021

5 min

Poezija je opazovalec

Vsaka generacija želi naučiti naslednjo, kako živeti.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

01.06.2021

3 min

Neuhojene poti

Ko vsi deli izginejo v celoto.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

26.05.2021

3 min

V strahu prebiva človek, ki mu je mar.

Rodimo se neustrašni. Majhni, mili, nebogljeni, a z globokimi koreninami.

PRED RAZMIŠLJANJEM