Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

01.06.2021

3 min

Neuhojene poti

Nisem tu, da bi motila sanje kogarkoli. Da bi govorila, kaj je prav in kaj narobe, kakšen je kdo ali kakšen ni – kakšen naj bo. Zame je vsakdo in vse zgolj prostor, v katerega se vstopa in izstopa v skupnih trenutkih.

V prostoru obstoja ne najdem nič levega in nič desnega, nič kar bi bilo prav in kar bi bilo narobe – pravijo, da je to huda trditev. Zame so to zgolj alternative, med katerimi ne izbiram, ker so družbeno pogojene.

Lahko hodim po odprti poti, ki je neuhojena, a ni umetna. Tam se mi ni potrebno zadrževati na delitvah, tam sta notranjost in zunanjost celota – duša, ki je nedeljiva.

V času, ki ga zaznamuje virus, je težko potovati, ne da bi te dodelili “takšni” ali “drugačni” skupini. Ljudje imamo “baje” radi črno-belo, celo v partnerski ljubezni, ko je v življenju največji pogum slediti celoti.

Ko se posameznik razvija iz korenin, ki se napajajo iz družbe, je v težki situaciji – njegov um je eno z družbenim umom. Še posebej takrat, ko pride do družbenih kriz.

Družba se strese in on se strese. Družba se prestraši in on se prestraši. Družba je fikcija in on postane fikcija – drugačne “resničnosti” ne pozna, kako le, ko je spoznal le eno orodje.

Ko zunaj piha družbena drama, je on v njej igralec – ima vlogo s katero je zrasel, za katero je treniral.

Neuhojene poti pa pripovedujejo drugačne zgodbe. Z njimi se imaš možnost podati v neznano – v obstoj, v spremenljivost sveta, ki je izziv, ko vsi deli izginejo v celoto.

Zgodovina je polna takšnih “izzivalcev”, med njimi je bilo veliko umetnikov, znanstvenikov, duhovnih gurujev in drugih, ki so s svojimi avtentičnimi in družbeno nesprejemljivimi umi “kristalizirali” čas, ki je šele prihajal.

Danes se mi pred očmi vrti vso 20. stoletje družbenih sprememb in poezije – vsebina, ki sem jo raziskovala, vsebina, ki me je pustila golo.

Golota je lepa.

Takrat resnica nima pregrinjala.

Polresnice se mi pa zdijo slabše od laži.

Takrat samokritičnost in ego stojita vsak na svojem bregu.

Če bi imela vedno prav ali narobe, ne bi nikoli začela iskati.

Zato se rada igram – nič ni osebno in vse je le glasba.

V njej se pesniki danes srečujemo na daljavo.

Res je, ne dotaknemo se v živo.

A za celoto

niti ni potrebno.

Zadnje objave

blog post

23.06.2021

1 min

Ko zjutraj prične dan živeti

Nekaj je med nama, a ne tako, kot je dan z nočjo.

SRCEVANJA

blog post

19.06.2021

3 min

Brez notranje tišine se nič ne sliši in nič ne vidi.

Hoja je težja, ko jo razdvojiš na levo in desno nogo.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

09.06.2021

5 min

Poezija je opazovalec

Vsaka generacija želi naučiti naslednjo, kako živeti.

PRED RAZMIŠLJANJEM